Pastirček Krištof se rad ustavi na Pastirkovem, da se poigra s svojimi ovcami, saj se od tu ne vidi samo lepota gora, temveč tudi bivališča ljudi, ki so tem krajem dali ime in so ga v sožitju z naravo tudi oblikovali, saj stojijo že stoletja. Na široko so raztresene visokogorske kmetije, še iz časov, ko je na njihove črede prežal Lintver, stari zmaj. Ne strašni viharji, velika povodenj, niti ognjeni zublji niso pregnali teh delovnih in pogumnih ljudi z njihovih domačij.
Razgledna točka Pastirkovo odkriva osnovno bivanjsko značilnost teh krajev. To so visokogorske samooskrbne kmetije, ki pripovedujejo zgodbe veličine in klenosti solčavskih ljudi. Domačini tu že od nekdaj živijo v sozvočju z naravo, ki jim daje vse potrebno za preživetje, pa tudi danes se največ ukvarjajo s predelavo lesa in volne ter s pripravo živilskih izdelkov.
Ljudje so tu svojo identiteto obdržali tudi skozi zgodbe, pravljice, ki so postale legende, plese, pesmi in glasbo – in pomemben del tradicije Solčavskega so citre, inštrument, katerega prijetne zvoke je na mnogih od teh kmetij mogoče slišati še danes.
Na Solčavskem je 50 aktivnih kmetij v obliki celkov, od tega se jih 18 ukvarja s turizmom, 26 pa z dopolnilnimi dejavnostmi. Tretjina kmetij je ekoloških, ostale gospodarijo sonaravno. Polovica kmetij je nad 1000 m, kmetija Bukovc pa je s 1327 m nadmorske višine najvišje ležeča kmetija v Sloveniji. Tu na višinah osamljenih solčavskih gorskih kmetij sta doma mir in prvinskost odnosa do narave, sočloveka in presežnega.