• SI
  • EN
  • DE
Show menu

Znamenitosti

Nad Solčavo se pne sloka cerkev Marije Snežne, ki velja za edino v celoti ohranjeno gotsko cerkev v Zgornji Savinjski dolini. Zgrajena je bila v letih od 1461 do 1485, verjetno pa sta zakristija in južna stena ladje še iz romanske dobe.

Cerkev skriva pravi mali zaklad – kamnito zgodnjegotsko plastiko sedeče Marije z otrokom, tako imenovano Solčavska Marija iz leta 1250, ki se nahaja v atiki velikega oltarja.

Kjer je danes Matkov kot, je bilo včasih jezero. Zato še danes ta kraj imenujejo »Jezera«. V tem jezeru je včasih živel velik Lintver. Ob jezeru so se večkrat pasle krave kmeta Žibota. Če se je živina preveč približala vodi, je Lintver pognal tako močne valove na breg, da jih je odneslo v jezero, kjer jih je Lintver požrl.

V jezeru so ljudje lovili ribe. Ribiške mreže pa so sušili na veliki skali ob jezeru, ki se radi tega še danes imenuje »Ribiška peč« (Ribča peč). To peč je začel kljuvati Lintver. Ko so ljudje to slišali, so postavili straže, ki naj bi jih obvestile o povodnji, da se rešijo, kadar bi prekljuval skalo. Straže so postavili na Košacu, na Čelu, na Opresnikovem hribu in na Tolstovrški peči.

Ko je Lintvar prekljuval Ribčo peč, je nastala taka podvodenj, da je segala voda do cerkvenega praga v Solčavi. Voda je med drugim prinesla tudi zibelko in jo je pustila na cerkvenem pragu. V njej je bil otrok.

Ko se je jezero razlilo, je voda odnesla tudi Lintverja iz njega in ga je ubilo. Ubil ga je macesen s tremi vrhi; samo tak macesen more ubiti Lintverja. Njegove kosti in čeljusti pa so se pozneje našli na Logarjevih njivah.

(vir: knjiga Jože Vršnika Preproste zgodbe s solčavskih planin)

Potočka zijavka v gori Olševi je prvo arheološko raziskano najdišče iz stare kamene dobe (paleolitika) v Sloveniji. Raziskovalci so v njej odkrili številna okostja jamskih medvedov in drugih ledenodobnih živali. Pred 35.000 leti pa je v Potočki zijavki svoje sledi zapustil tudi pračlovek, imenovan kromanjonec. Tu je bila najdena najstarejša koščena šivanka, prav tako tudi številna orodja, koščene konice, koščene piščali, barvila iz železove rude (okre) in večje število kurišč. Nova dognanja razkrivajo, da je bila Potočka zijalka svetišče kromanjonskih lovcev.

Ob cesti pred Logarsko dolino pa je v Gostišču in muzeju Firšt na ogled tudi stalna razstava o Potočki zijavki. Od Gostišča in muzeja Firšt do znamenitega arheološkega najdišča vodi tematska Medvedova pot. V vasi Solčava, v prostorih župnišča, pa si lahko ogledate tematsko razstavo jam in fosilov "Zgodbe, zapisane v kamnu".

Več informacij o jamah v Kamniško-Savinjskih Alpah in vzhodnih Karavankah je na voljo v okviru projekta Cavetours.

Kamniško-Savinjske Alpe so gorska veriga na severu Slovenije, ki je ime dobila delno po mestu Kamnik, delno pa po reki Savinji. Po vzhodnem delu gorstva poteka meja med slovensko Koroško in Gorenjsko, skupaj s Karavankami pa tvorijo mejo med celotno Koroško (slovenskim in avstrijskim delom) ter Gorenjsko. Na Uršlji gori se nahaja zgodovinska tromeja med bivšimi avstroogrskimi vojvodinami Koroško, Kranjsko ter Štajersko.

Kamniško-Savinjske Alpe so geološko zelo pestre, glavnino površja pa sestavljajo karbonatne kamnine (predvsem apnenci). Gozdovi v Kamniško-Savinjskih Alpah poraščajo skoraj dve tretjini površja, zato se pokrajina uvršča med najbolj gozdnate v Sloveniji.

Matkov škaf v Matkovem kotu je svojevrstna naravna znamenitost (na višini 1480 m). To je kraterju podoben snežni kotel, kjer voda spomladi v rahlem slapu pada v debelo snežišče, ki ga pozimi napolnijo plazovi, in tako v sneg izdolbe luknjo v obliki škafa.

Dimenzije škafa so odvisne od snežnih razmer, a v povprečju je krater zgoraj širok v premeru okoli 20 do 30 m, nato pa se zožuje. Čez steno nad snežiščem v nekaj stopnjah pada okoli 40 m visok občasen slap, ki ga napaja snežnica izpod krnice. Škaf ima obroče – različne plasti snega so različno obarvane in mu dajejo značilen videz.

Poleg prepoznavne vedute, veličastnega razgleda in čudovitih travnikov, umeščenih med vršace Kamniško-Savinjskih Alp, je slap Rinka glavna zvezda Logarske doline. Pada preko široke stene, s svojimi 90 m pa velja za drugi najvišji slap v Sloveniji.

Nahaja se v zatrepu doline – od parkirišča na koncu asfaltne ceste ga po enostavni označeni poti dosežete zgolj v 15 minutah. Voda za slapom kmalu ponikne in zopet priteče na dan v spodnjem delu doline na izviru Črne. V steni ob slapu je okrepčevalnica Orlovo gnezdo. Mimo slapa pelje planinska pot na Okrešelj do Frischaufovega doma in naprej v visokogorje.

Logarska dolina je ena izmed najlepših alpskih dolin v Evropi. Pot po Logarski je naravoslovno-etnografska pot, ki vodi skozi čudovite kotičke ohranjene narave in kulture Krajinskega parka Logarska dolina. Med njimi so drugi izvir Savinje, mogočni skalni balvani, olcarska in oglarska bajta, lovska preža, brin velikan in številni drugi, vrhunec poti pa je pri slapu Rinka.

Približno kilometer za mestom, kjer vstopite v Logarsko dolino, boste na desni, preden prečkate most, opazili lesene usmerjevalne table. Za pot v dolžini 7 km boste potrebovali okoli 2 do 2,5 ure (v eno smer). Poti se lahko pridružite na več mestih vzdolž doline in tako po želji skrajšate izlet. Za podrobnejšo razlago in več informacij o znamenitostih na poti lahko najamete tudi vodiča.

Na pobudo kmetov iz Logarske doline in dr. Šumana je arhitekt Jože Plečnik leta 1930 izdelal projekt kapelice. Plečnikov načrt sicer nikoli ni bi uresničen in sedanja kapelica Kristusa Kralja, ki stoji pri vhodu v Logarsko dolino, je delo arhitekta Martina Goloba, sezidana v letih 1930 in 1931.

V zvoniku visi zvon iz finega brona, težak 140 kg. Vlit je bil leta 1668 v Celovcu, visel je v gradu nekdanjih celjskih grofov v Žovneku pri Braslovčah v Spodnji Savinjski dolini. V kapelo je bil slovesno nameščen leta 1969, tristo let potem, ko je bil vlit.

Solčavska ovca pripada avtohtoni slovenski pasmi, ki nosi ime jezersko-solčavska ovca. Večinoma je bele barve, nekatere so tudi temne, okoli oči pa ima značilna očala ali solzico.

V krajih Jezersko in Solčava je bila reja ovc v preteklosti množična in odlično organizirana, pasmo pa odlikujejo izjemna celoletna plodnost, odpornost in prilagojenost našemu okolju – močna rast in čvrste, dolge noge ji omogočajo, da z lahkoto premaguje strmine naših gorskih pašnikov, ob tem pa velja, da daje izredno kakovostno volno.

V Centru Rinka lahko kupite inovativne polstene (filcane) izdelke iz volne avtohtonih ovc jezersko-solčavske pasme, ki jih ustvarjajo ženke iz Solčave, ki z namenom, da ljudem pokažejo, da je volna izredno prijeten, zanimiv in uporaben material, ki ne sme manjkati v nobenem domu, ustanovile društvo Bicka. Iz volne izdelujejo copate, pokrivala, nakit, igrače, slike, oblačila, modne dodatke, tepihe ...

 

Visoko pod ostenjem Olševe se razteza zaselek Podolševa. Domačini mu pravijo tudi Sveti Duh, po baročni cerkvici Svetega Duha, ki daje zaselku svojstveno podobo, na prav poseben način pa s svojo pravljično veduto zaznamuje tudi Solčavsko panoramsko cesto.

Sedanjo cerkev so postavili konec 19. stoletja, na mesto prejšnje iz 15. stoletja. V cerkvi sta ohranjena gotski kelih in iz tisovega lesa izrezljan relief Svete Trojice, zanimiv še posebej zaradi Svetega Duha, ki je upodobljen kot mladenič z zemeljsko kroglo in ne v podobi goloba. V cerkvi je najstarejši zvon z napisom v starodavni gotski majuskuli. 

Starejši ljudje so pripovedovali, da so nekoč na mestu, kjer danes stoji cerkev Sv. Duha, videli bele kamne, ki so bili čisto podobni golobom. Nihče jim ni pripisoval kakšnega posebnega pomena in kamni so kar izginili. Potem pa so se pojavili v Tovstem vrhu, na kmetiji pod Raduho. A ker jim tudi tam niso posvečali kakšne pozornosti, so izginili še od tam. Vrnili so se na prejšnje mesto. Takrat pa so ljudje v tem že videli neko znamenje in so začeli zidati cerkev. Ker so imeli kamni podobo goloba, so novo cerkev posvetili Svetemu Duhu. 

V Stari zavezi golob z oljčno vejico predstavlja simbol miru. V pripovedi o Noetovi barki Noe spusti goloba, kar predstavlja spravo med Bogom in človekom. V Novi zavezi je simbol Svetega Duha.

(vir: knjiga Jože Vršnika Preproste zgodbe s solčavskih planin)

Osnovna bivanjska značilnost teh krajev so visokogorske kmetije, ki pripovedujejo zgodbe veličine in klenosti solčavskih ljudi. Domačini tu že od nekdaj živijo v sozvočju z naravo, ki jim daje vse potrebno za preživetje, pa tudi danes se največ ukvarjajo s predelavo lesa in volne ter s pripravo živilskih izdelkov.

Ljudje so tu svojo identiteto obdržali tudi skozi zgodbe, pravljice, ki so postale legende, plese, pesmi in glasbo – in pomemben del tradicije Solčavskega so citre, inštrument, katerega prijetne zvoke je na mnogih od teh  kmetij mogoče slišati še danes.

Na Solčavskem je danes 50 aktivnih kmetij v obliki celkov, od tega se jih 18 ukvarja s turizmom, 26 pa z dopolnilnimi dejavnostmi. Tretjina kmetij je ekoloških, ostale gospodarijo sonaravno. Polovica kmetij je nad 1000 m, kmetija Bukovc pa je s 1327 m nadmorske višine najvišje ležeča kmetija v Sloveniji. Tu na višinah osamljenih solčavskih gorskih kmetij sta doma mir in prvinskost odnosa do narave, sočloveka in presežnega.

Kmetije imajo prav posebna imena, ki so se ohranila skozi stoletja: v Gradišu, pod Kočnem, na Matkovem, na Perkovem, na Žibovčem, v Covcu, na Šumečem, v Ložeku, na Pastirkovem, na Klemenčem, na Strevčovem, na Plodrovem, na Rogarjevem, v Potoku, pod Macesnom, v Podolševi, na Štiftarjevem, na Produ, v Robu, v Osojnici, v Bukovcu, pri Majdaču, na Ramšiji, v Podbregu, v Ivaniji, v Plesti in v Logu. Skupaj je danes na Solčavskem aktivnih 50 tradicionalnih kmetij.

»Mi nismo čez les, smo pa za les!«, v šali pravijo na Solčavskem, kjer vsako leto poteka tudi festival gorskega lesa, ki ga v sodelovanju z domačini vsako leto proti koncu maja organizira Center Rinka, zavod za turizem in trajnostni razvoj Solčavskega.

Festival prinaša vrsto zanimivih dogodkov in drugačen pogled na gorski les in gozd. Skoti poučne sprehode spoznate številne skrivnostne vloge gozda, se ustavite ob izjemnih drevesih in spoznate, da je lesna funkcija le ena od vlog, ki jih opravlja trajnosten, mnogonamenski, sonaraven slovenski gozd.

Na spletni strani Solčavskega lahko preberete več o značilnostih  solčavskega gorskega lesa in spremljate termine festivala.

Macesnikovo domačijo sestavljajo nova stanovanjska hiša, kašča, veliko gospodarsko poslopje, dve kapeli in elektrarna, nekdaj pa sta jo tvorili še stara hiša in preužitkarska bajta. Glavna zanimivost je veliko gospodarsko poslopje, ki ga v osnovi sestavljata dve vzporedno postavljeni poslopji, na koncu povezani z mostovži – zato imajo strehe podobo četverokotnika, podobno kot pri kakšni renesančni graščini.

V poslopju je vrsta tehničnih zanimivosti, ki jih je preko vodnega kolesa in »transmisijskega« mehanizma sprva poganjala voda, zdaj pa elektrika. Čeprav je Macesnikova domačija spremenila svojo prvotno podobo, še vedno ohranja visoko stopnjo kulturne in spomeniške vrednosti.

Macesnikov plaz leži v Solčavi, pod vznožjem grebena Olševe, na nadmorski višini med 800 in 1400 m, tik pod državno mejo med Avstrijo in Slovenijo. Dolžina plazu je ocenjena na 2400 m, širina pa na 80 m. Masa, ki se je premikala, je imela prostornino več kot 2.000.000 m3, globina plazu pa je od 6 do 30 m.